Naredila sem neumnost. Se zgodi, ne?

Minilo je ravno toliko časa, da sem nehala zardevati in lahko tole na glas povem, sebi in drugim frišnim blogerkam v opomin.

Nekaj mesecev nazaj me je v nabiralniku pričakalo izjemno prijazno sporočilo - dobila sem prvo konkretno, močno pisno pohvalo o blogu s strani osebe, ki je nisem še nikoli srečala in mi je popolnoma tuja. Gospa mi sporoča, da že lep čas z veseljem spremlja Zeleno hiško, da je navdušena nad njo in ... in da s svojima otrokoma pogosto preizkusijo kakšno od idej in iger, ki jih najde tu. Moja reakcija:

"Gospa, oprostite, tole ste se pa zmotili."

Najbrž ste mislili na en drug blog, mojega že ne... Napotila sem jo drugam, rekoč, da je mogoče mislila na tistega - DO-BE-SE-DNO POSLALA SEM JO DRUGAM. Niti na pamet mi ni padlo, da bi bil tale, prav tale moj blog zrel za en tak kompliment (no, razen od prijateljic in bližnjih, ampak te bodo VEDNO povedale, da jim je moj blog všeč. Kajne?)


Na srečo je bila gospa vztrajna in mi, trdi buči, še bolj prijazno odgovorila, da se ni zmotila. Da že ve, da je Zelena hiška tista, ki jo spremlja. In da ..(ostalo zadržim zase, ampak je bil pravi balzam za ego) Ja, takrat bi se bila najraje vdrla v tla :)

Zdaj se lahko glasno režim taki neumnosti, predvsem dejstvu, da je lahko moja glava kar kategorično zapakirala mnenje in ga podala brez sekunde odlašanja.
Me je morda nekako prestrašilo to, da moje pisanje na nekoga ZARES vpliva, da ne pišem samo v zrak, tako iz lastnega veselja? Iz lastnega veselja se je namreč vse začelo, in še vedno delam to, kar delam, iz čistega veselja. To že, saj pogledam tudi statistiko obiska, prav lepa je, ampak številke so le številke, nimajo obraza.. 

Tu pa mi je prvič postalo kristalno jasno, da ima tisto število ogledov tudi obraze, imena, otroke. Ki se včasih (lej-ga-no!) tudi igrajo igre po domislicah, ki nastanejo na Zeleni hiški.
Iz tega si želim potegniti močan poduk. Najprej sebi (trdi buči), pa tudi kolegicam in kolegom v blogosferi - sprejemajmo pohvale z obema rokama. Težje gredo z jezika, še posebej s tipkovnice ljudi, ki niso vajeni izpostavljanja s pisanjem kot blogerji, ampak praviloma le berejo objave, članke, napotke, v varni senci anonimnosti. Takšni komentarji so zlata vredni in včasih, ne vedno, ampak včasih, povzročijo, da se pohvaljena oseba še posebej potrudi, da naredi svoj blog boljši, uporabnejši, še bolj usmerjen v korist malim radovednim bučkam. Zato jih sprejmite z vsem srcem, moje drage kolegice mamice blogerke. Še jih bo, zagotovo :)

In malce z zamudo, ampak iz srca: lep začetek leta, vsem skupaj. Naj bo zima lepa, pomlad pa še bolj :)